V drugem romanu Anje Mugerli spremljamo zgodbo Jane in Primoža, ki si želita otroka, na to, da je že skrajni čas za naraščaj, ju ves čas opominja tudi okolica. Njuno pričakovanje se že kmalu izkaže za nič kaj veselo, temveč zelo mučno in boleče. Avtorica v romanu odkrito spregovori o neplodnosti, umetni oploditvi, splavu – temah, ki so danes še vedno tabu. V središču pisanja je ženska, njene družbene vloge, predvsem pa njeno telo, ki je do konca razgaljeno in postavljeno na ogled skupaj z občutki osamljenosti, praznine in krivde. V temo, hlad in tišino, ki prevevajo zgodbo, pa vedno znova vstopajo tudi svetloba, narava in umetnost, ki omilijo težo življenja.

Drugi o knjigi:

Posebna dragocenost tega romana je, da je Anja Mugerli brez zadržkov posegla prav v krvavo žensko telo in ne le fizično, temveč tudi psihološko zarezala v njeno čutenje in čustvovanje. Ta popolna odkritost, to razgaljenje ne sme ostati le stvar zanimanja žensk samih ter kvečjemu še medicine in psihologije, to zadeva oba spola. Zdaj je čas, da se tudi vsakdanji, povprečen moški, ki od ženske zahteva popolnost v vsakem pogledu, v partnerskem in poslovnem svetu pa raje več ponižnosti kot enakopravnosti, zazre vanjo, v vse njene cikle in nihanja, podočnjake in trud, da prekosi samo sebe in še njega ter dokaže svojo vrednost na vseh področjih. Primožev je namreč le za skromen vzorec. (Nada Breznik, Sodobnost)

Anji Mugerli je /…/ z romanom Pričakovanja uspelo premišljeno, senzibilno krmarjenje med insceniranjem želje in kritično distanco do koncepta materinstva. Nikakor ne obsoja tistih, ki si otroka želijo, ki si ob tem pomagajo tudi z biomedicinsko pomočjo, sploh o slednjih, ki jih Jana srečuje na kliniki, piše z izostrenim sočutjem. Protagonistka o svoji izkušnji neplodnosti pripoveduje z obžalovanjem, žalostjo, vendar končno tudi s sprejetjem in vero v svojo prihodnost ter s spraševanjem o tem, kaj ji je zares vzbudilo hotenje materinstva. (Silvija Žnidar, Ocene, presoje, mnenje, Radio Ars, povezava)

Roman vešče izkorišča različne diskurzivne prakse in se loteva tudi marginaliziranih stališč. (Sašo Puljarević za Delo)

Avtorica doživeto prikaže, s čim vse se pari srečajo po odločitvi za umetno oploditev. Prepričljivo naslika, kako (neuresničeno) hrepenenje po otroku zareže v telo in psiho ženske, ki ji že narava nalaga materinstvo, še bolj pa to od nje pričakuje družba. (Dobre knjige, povezava)

Anjin roman Pričakovanja ne odstira le najglobljih čustev, ki privrejo na plano ob branju, temveč se dotakne tudi tistega delčka naše zavesti, ki kar vpije, da odkrivamo stran za stranjo. Posrkamo ga kot jutranjo kavo, ki nas vabi k njeni omami in vedno znova vpije po še. Anjine besedne zveze, stavki in povedi, njen način pripovedovanja še tistega čustveno najbolj nezahtevnega bralca potegnejo vase, izpustijo ga tam, kjer se sam sprašuje, ali se je mogoče našel v kateri izmed oseb, ki nastopajo v romanu. Vsaka misel in poved sta genialno osmišljeni in postavljeni v kontekst, ki ga bralec želi razumeti, odkrivati. O globini in genialnosti romana priča dejstvo, da smo ga člani bralnega kluba preglodali po dolgem in počez kar na treh srečanjih. Odpira neskončno kopico lepih in tistih manj lepih tem, tistih vsakdanjih in nevsakdanjih, tistih bolečih, tabu tem in tistih, kjer najdemo nov smisel, kjer se vesolje odpre v našo stran sonca. Dodatno barvo mu vlijejo do potankosti razdelane osebnosti in orisi okolja, kjer se dogajanje odvija. Slednji ob branju poskrbijo, da si bralec z zaprtimi očmi »predstavlja« živo dogajanje, ga umesti v svoj prostor. Odkrije nam misel, da se ljudje prepogosto postavljamo v položaj ocenjevalca, nevedoč, kaj vse se skriva pod na videz drobno tančico vprašanj, ki jih postavljamo sogovorniku in od njega pričakujemo odgovor, ki bi seveda ustrezal nam in ne nujno njemu. Pripravljeni smo razumeti vse, dokler ne pride do stičišč, ki nas prizadenejo, se dotaknejo naših najglobljih ran in odkrivajo tiste, ki jih še nismo pripravljeni odkriti, o njih govoriti in jih zaceliti. Vsebine romana ne bi želela prenaglo razkriti, več kot zasluži si, da ga vzamemo v roke, ali pa ga podarimo nekomu, ko se mu pojavi na videz nedolžno, a hkrati preintimno vprašanje: »Kaj pa vidva čakata?« (Gaja Lesica Marc, bralka in ustanoviteljica Bralnega kluba Brda)